»Če hočeš pisati, moraš biti močnejši od svoje izkušnje, po svoje večji. Ko pišeš o junakih, moraš biti manj prizadet kot oni«

»Zdaj smo brez iluzij, ljudje odhajajo, ne samo iz BiH-a, tudi iz Srbije in Hrvaške. Nočejo tu živeti, čeprav imajo vse, kar potrebujejo za življenje. Imajo pa duševne težave, drugačne probleme, ki jih za zdaj ni mogoče odpraviti.«

»Obenem vabimo ljudi, naj delijo z nami svoje zgodbe, zanimivosti o mestu, ideje za sprehode in tako vsaj za kratek čas odmislijo skrbi.«

»Za nami je težek večer, izgubili smo.«

»Dejstvo je, da z nami v dialog nikoli niste stopili z nami.«

»Pri muzejih je pomembno to, da bi morali biti pred nami, ne pa za nami glede ... človeštva in njegovega pomena in zgodb, vključno z zgodbo o tem, kaj muzej sploh pomeni. Muzeji razkrivajo ogromno o nas.«

»Po eni plati ste napredni, ampak še vedno pa prirejate to klinčevo nazadnjaško zgodbo o sedmih palčkih, ki živijo v jami. Kaj hudiča delate?«

»Zdravnik je z nami, mislim, da smo lahko dokaj mirni. Vse kar potrebujemo, imamo s sabo. Smo pozitivni. Tako kot smo začeli to zgodbo, tako jo bomo končali. Gremo naprej brez prevelikih strahov.«

»Vsi, vsi, ki živite v kloaki, le vkup z nami. Z nami, obubožana vas, z nami, študentje, profesorji, pesniki, strokovnjaki, prihaja naš čas.«